Znaki pomanjkanja beljakovin

O tem, koliko beljakovin v resnici potrebujemo, imajo mnogi strokovnjaki zelo različna mnenja. Nihče nam ne bo nikoli predpisal, naj uživamo več beljakovin, kot jih potrebujemo, prav tako pa nam nihče ne sme priporočiti manj beljakovin, kot jih potrebujemo. Obe skrajnosti, tako pomanjkanje beljakovin, kot uživanje preveč beljakovin, je lahko za naše zdravje nevarno. Če uživamo preveč beljakovin, lahko pride do ketoze, ki posledično sproži pridobivanje telesne maščobe. A kaj se zgodi z organizmom, če ne dobi dovolj beljakovin? Znaki pomanjkanja beljakovin je beljakovinska podhranjenost, ki se kaže v oslabljenem imunskem sistemu, izgubi mišične mase in izpadanju las. Poleg teh simptomov, je posledica uživanja premajhnih količin beljakovin glede na ogljikove hidrate, tudi tvorjenje prevelikih količin slabih eikozanoidov.

Znaki pomanjkanja beljakovin

Pogosti simptom pomanjkanja beljakovin je tudi izpadanje las!

Znaki pomanjkanja beljakovin zaradi prevelikih količin eikozanoidov

Eikozanoidi so kratko delujoči hormoni, ki jih je leta 1982 odkrila skupina znanstvenikov iz Švedske in Velike Britanije in so za to dobili Nobelovo nagrado za medicino in fiziologijo. Eikozanoidi so najmočnejše in najpomembnejše snovi, ki nadzirajo skoraj vse funkcije človeškega telesa. Ti hormoni imajo velik vpliv na delovanje imunskega sistema, na srčno žilni sistem in tudi sisteme, ki odločajo o telesni maščobi in debelosti.

Skupine ogrožene zaradi beljakovinske podhranjenosti

Večina strokovnjakov trdi, da je prava beljakovinska podhranjenost zelo redka, a je pogostejša, kot bi si predstavljali. Znaki pomanjkanja beljakovin pogosto doletijo posameznike, ki se držijo diet. Ker pretežni del beljakovinske prehrane vsebuje tudi maščobe, se večina shujševalnih diet izogiba beljakovin, ker naj bi s tem pripomogli k zmanjševanju odvečne telesne maščobe. V resnici pa z uživanjem zelo majhnih količin beljakovin, kar predpisujejo nekatere diete, le pospešimo beljakovinsko podhranjenost.
V drugo skupino pogosto beljakovinsko podhranjenih ljudi sodijo, prav presenetljivo, tudi vrhunski športniki, še posebno ženske. Njihove zahteve po beljakovinah so pogosto izredno visoke zaradi višje puste telesne mase in večje telesne dejavnosti. Zato večina vrhunskih športnikov v svojo prehrano uvede beljakovine v prahu, ki jih imenujemo tudi proteini. Ker se veliko športnikov izogiba beljakovin živalskega izvora, so vedno bolj v uporabi rastlinski proteini. Najbolj poznani rastlinski proteini so sojini in konopljini proteini.

Kaj pa prebavljivost beljakovin?

Količina aminokislin, ki dejansko vstopijo v krvni obtok, je v prvi vrsti odvisna od prebavljivosti beljakovinskega vira. Če encimi prebavnega sistema beljakovin ne morejo razgraditi, gredo neprebavljene preprosto skozenj, ne da bi se absorbirale in telo jih ne uporabi. Tu pa nastopijo vlaknine! Vir beljakovin z več vlakninami je manj prebavljiv, zato telo absorbira manjši delež aminokislin, iz katerih so beljakovine sestavljene. Rastlinske beljakovine so pogosto zaprte v gosti mreži vlaknin. V živalskih beljakovinah ni vlaknin in so zato lažje prebavljive. Iz rastlinskih virov ne dobimo enakih količin aminokislin kot iz živalskih. Vendar lahko prebavljivost beljakovin zelo preprosto izboljšamo s tem, da začnemo uživati izolirani beljakovinski prah, iz katerega so s kemičnim procesom odstranili vlaknine. Vegetarijanci, ki se želijo izogniti beljakovinam živalskega izvora, pogosto pomanjkanje  beljakovin nadomeščajo s tofujem, sojinimi, grahovimi in konopljinimi proteini.

Viri:
Dr. Barry Sears, Bill Lawren; Življenje v zoni zdravja